Ivan Hribar je morda najprepoznavnejša osebnost obdobja 1870–1941, zagotovo pa najbolj znan ljubljanski župan. Najpogosteje ga omenjajo kot slovenskega bančnika, zavarovalničarja, politika, župana, diplomata in publicista.
Rodil se je 19. septembra 1851 v Trzinu, v hiši, ki so ji po domače rekli Pr’ Boldinčkovih. V družini je bilo šest otrok. Ivan je bil bolehen, a nadarjen otrok – iz mengeške osnovne šole je v Ljubljani preskočil v drugi razred nižje gimnazije. Zgodaj se je odločil za politiko vseslovanskega povezovanja, zaradi svojih prepričanj pa šolanja ni mogel dokončati ne v Ljubljani ne v Novem mestu.
Zaposlil se je pri češki banki Slavija (1876–1919) v Ljubljani, kasneje služboval v Pragi in Trstu, kjer je naredil izjemno kariero. Pomanjkljivo formalno izobrazbo si je dopolnjeval sam.
Kot politik je bil Hribar najprej deželni poslanec (1889–1908), nato mestni svetnik (1882–1910) in poslanec avstrijskega državnega zbora (1907–1911). Znal se je zavzemati za razvoj Ljubljane – bil je pobudnik gradnje sodobnega vodovoda (1890) ter si prizadeval za modernizacijo mesta.
Po potresu leta 1895 se je močno vključil v obnovo Ljubljane. Leta 1896 je bil prvič izvoljen za župana in to funkcijo opravljal do 1910. V tem času je uvedel uradovanje v slovenščini, postavil temelje slovenske univerze in slovenskega muzeja, ustanavljal slovenske banke in zavarovalnice.
Njegovo vodenje Ljubljane so politični nasprotniki leta 1908 prekinili, ko mu cesar po 14 letih ni potrdil novega mandata.
Po odhodu iz politike se je posvetil zasebnemu življenju. Med prvo svetovno vojno je bil zaradi politične drže zaprt v Ljubljani, nato izgnan v Avstrijo.
Po vojni se je vrnil v Ljubljano, kjer ga je kralj Peter I. imenoval za veleposlanika v Pragi. Leta 1921 se je vrnil kot kraljevi namestnik za Slovenijo, vendar je zaradi nesoglasij s politiko odstopil. Kasneje ga je kralj Aleksander leta 1932 imenoval v senat.
Aprila 1941 je bil močno razočaran nad hitro kapitulacijo jugoslovanske vojske in okupacijo Slovenije. 18. aprila 1941 je storil samomor kot tih protest proti okupatorju.
Hribar je pogosto obiskoval Cerklje, kjer je živela njegova sestra. Leta 1886 je tu kupil Ukeževo hišo, ki jo je dal preurediti arhitektu Janu Vladimirju Hráskemu. Cerklje so mu postale priljubljeno letno bivališče – tu je imel lovišče, sadovnjak, vetrnico za črpanje vode in celo bazen.
Vas je imenoval svoj mali Rim, saj je tu z veseljem gostil prijatelje in znance.
Leta 1936 je hišo prepustil sinu Milku in njegovi ženi Blanki. Ker nista obnavljala posestva, je propadalo. Po njuni smrti so dediči hišo prodali Gorenjski banki, ki jo je preuredila v »meščansko vilo«.
Leta 1999 je bila stavba razglašena za spomenik nacionalnega pomena.
